© 2024 Jaroš Obu

Cart

Dražgoše in Konasnica 20. 11. 2011

20. novembra smo se, ko je večina bežala pred meglo v kotlinah, odpravili v jamo Konasnico. V Železnikih se je megla razkadila ob 9:30.

Megla in slana sta pri Rudnem napravili že skoraj zimsko idilo.

Kombinacija slane in ivja?

Že pri spomeniku padlim partizanom Dražgošah.

Mozaik Ive Šubica.

Dražgoše so predstavljale pomemben člen boja proti Nemcem. Po neuspeli obrambi, so se partizani umaknili na Jelovico, Nemci so vas zasedli, ustrelili preko 40 domačinov in vas izropali ter požgali.

Zanimiva arhitektura.

Brunarca, kjer so naju že čakali ostali jamarji.

Lučka, Garmin, Jerca in Matej. Čakamo še Gregorja in Renato.

Jama se nahaja na strmem pobočju Jelovice.

Pot je občasno precej strma in izpostavljena.

Matej ni pazil in priletel naravnost v smreko. :)

Pred vhodom v jamo na 980 m.n.v.

Pridružena Gregor in Renata. Že skoraj pripravljeni na štart.

Jama je do februarja 2011 merila v dolžino le 130 m. Na podlagi močnega prepiha skozi podor na koncu jame, se je ta začel odkopavati in odstranjevati. Po večih kopaških akcijah se je prišlo preko podora v preostale dele jame, kamor še ni stopila človeška noga. Trenutno je bilo raziskanih 1200 m jame.

Poskus skupinske fotografije. Gregor, Matej, Luèka, Lumpi, jaz, Tomaž, Renata in Aleksandra. Ćisto preveč distance smo imeli eden do drugega :)

Rov je vodoraven, kar je značilno za jame, ki nastajajo oziroma se preoblikujejo na nivoju kraške podtalnice. Ker je podtalnica danes daleč nižje, je jama verjetno stara večè milijonov let, da se je lahko celoten masiv skupaj z jamo toliko dvignil.

Rov se zaključi s podorom

skozi katerega je obstajal prehod

v dvorano, ki je nastala zaradi podora.

Prehod preko skopanega dela je bil nekoliko bolj adrenalinski. Lumpi se dobro drži :) Takole izgleda večina jam na večjih nadmorskih višinah.

Tu čez bo treba. Nič lažjega. Smo šli že čez kaj neprimerno bolj ozkega.

Ob začetku novih delov jame je rešetka s plahto, ki preprečuje večjo spremembo jamske klime zaradi novega prehoda. Jama je od tu naprej zaklenjena, saj predstavlja najdbo, ki je nihče ni pričakoval.

Zasuti rov se nadaljuje in tu se začnejo pojavljati kapniki, ki niso značilni za jame na takih nadmorskih višinah.

Tako lepo zasigane jame se ponavadi najdejo na matičnem krasu na 300 m nadmorske višine.

Čuden kapnik je verjetno spreminjal smer rasti zaradi prepiha.

Jama postaja vedno lepša in bolj zasigana, kar upravičuje dejstvo, da je zaklenjena.

Tako bogastvo je lahko zelo hitro izropano.

Matejeve noge in nadaljevanje poti pod krasnimi kapniškimi zavesami.

Plasti, ki so vidne, so verjetno siga, ki je bila erodirana. Pod njo se vidi lepo zaobljene prodnike, ki so pomagali pri izdelavi tako vodoravnega rova. Prodniki so iz različnih kamnin, med drugim keratofirja, diabaza in tufa. Ko jih je voda prenašala skozi jamo, je površje izgledalo povsem drugače, saj je edini omembe vredni vodotok v bližini Češnjica, ki je 300 m nižje.

Prihod do zelo luštne ožine, ki vodi v najlepše dele jame.

Medtem ko se ostali plazijo skozi, je bilo še nekaj časa za slikanje zaves.

Pozdrav z drugega konca ožine.

In še drugega. Težko je glavo držati pri miru, da se ne razmaže, zato jo je blo treba dat na roko :)

Na drugi strani so nas pričakale ponvice.

kapniški steber.

Vse v kapnikih.

Še ponvice in kapniki ki so se zarasli v njih.

Že čisto pri koncu jame.

Pogled s sigove kope.

Na katero se pride mimo kapnikov.

S kar nekaj plezanja.

Tanki, cevasti stalagmiti (makaroni) nastanejo ob enakomernem kapljanju vode skozi njihovo sredino. Pogosto prerastejo v korenste stalaktite, ki nastanejo z mezenjem vode po njihovi površini.

Še ena zavesa.

Kapnik, ki si je zaslužil pokončno panoramo.

Kapniki, ki so prirastli na tla, so se ob premikanju le-teh odlomili.

Ponoven poskus skupinske slike. Gregor je spet ostal brez dela svojega telesa.

Ko se jamarju začnejo prikazovati duhovi, je ćas, da gre iz jame :)

Pred vhodom so nas počakali nahrbtniki.

Blizu Dražgoš se nahaja tudi diabaz, ki v Sloveniji ni prav pogost. Treba je blo vzet za domov :)

Nek bolj prioklastičen različek diabaza.

Z Matejem sva se pred meglo zadržala še na bližnjem vrhu Sleme.

Na diabazu je nastala distrična rjava prst, ki je kisla, zato tu raste jesenska vresa (Calluna vulgaris)

Panorama Dražgoš in Jelovice v ozadju. Iz doline se je vedno bolj vlekel mrč.

Matej se pripravlja na skok

na Triglav, ki se zaradi mrča vidi precej slabo.

A je pristal le ne bližnjem stebru. Škoda da se ni večpotudu :P

Spet sva naletela na zlobnega gorskega škrata.

Bolj malo je ostalo od jesenskih barv.

In za konec še kvazi toplar :)