© 2024 Jaroš Obu

Cart

EthnoFrance, Pariz, Normandija 4. - 21. 5. 2011

Štart na Brnik. Pet ljudi, štirje nahrbniki in en Clio. Se da.

Z Embrarerjem 170 gremo v Pariz, kjer bo drugo leto potekal EthnoFrance. 25 mladih iz Slovenije, Švedske, Estonije, Cipra in Francije igra malo prirejeno ljudsko glasbo iz njihovih držav.

Kočna in Grintavec

Alpe že na Avstrijski strani.

Dekleta pa že globoko premišljujejo o prihajajoči dogodivščini...

Letališše Charles de Gaulle.

Terminal 2E z zanimivimi barvami oken.

V Parizu se je slovenski ekipi pridružila še Sabina, in ker smo bli prvi, je bilo dovolj časa za intenzivno vajo. Martina igra uspavanko.

Zdaj pa že plešejo. In pojejo: http://www.youtube.com/watch?v=M-H8XQj6M44

Tu so mi prskrbeli 72 basno Hohnerco, da 10 dni z njo varam svojo.

Naš vadbeni prostor v nekem športnem kompleksu C.R.E.P.S. Dekleta pojejo estonski Kiigel Kartlik. Jasmina se je tako vživela, da je pela za dve. Med pavzo je sledilo plesanje na Sirtake: http://www.youtube.com/watch?v=U2wuh1J4TJQ

Večerni pogled skozi okno na cvetoče robinje.

Čakanje na večerjo pred našim bivališčem.

Organizaor Raphaël

Umetniški vodja Marios

Še enkrat cvetoče robinje; botanično napačno imenovane akacije.

Jasmina je zaspana.

Kot se za športni kompleks spodobi, smo dobili zelo zdrav obrok. Veliko vitaminov in malo maščob.

Čakanje na oddajo prtljage za drugo bivališče nedaleč stran.

Gustav in Martin se pogovarjata, Lisandri pa to očitno ni povšeči.

Razgibavanje vseh možnih mišic pred vajo.

Vaja za krotitev smeha.

Najlažje je če si predstavljaš, da ližeš limono. Sabina te vaje očitno ni vzela dovolj resno.

Vaja v parku za zgolj melodičen del orkestra.

Georgeus in njegov buzuki

Marios in njegova prečna flavta

Lissandra in njena izposojena harmonika

Raphael in njegov sopran saksofon

Merike in Gustav vsak na svojih dudah

Uvodni del Till far-a na flavte

Martin in njegov tenor saksofon

Pridružila se nam je še slovenska pevska sekcija.

Igra s plastenkami vode.

Georgus igra na Raphaelovo egipčasnko lutnjo. In svoj buzuki: http://www.youtube.com/watch?v=Sb9CXKtACnY

Raphael igra na svojo egipčansko lutnjo. Še jam: http://www.youtube.com/watch?v=XljO0JoQA78

Ne, tokrat za spremembo to nisem jaz.

Merike je dobesedno ob cesti našla steklenico pravega šampanjca. Veselje je bilo nepopisno.

Preizkušanje kolenskih refleksov s stopalko za bas boben.

Estonke vadijo njihov solo v klubu La Peche v Montreuilu, kjer smo meli prvi nastop.

Afriška poroka v Montreuilu

Naslednji dan spet na poti v Montreuil. Na vlaku že učimo francoski podlmladek naših pesmi.

Dan Evrope v Montruilu ter prizorišče našega nastopa.

Striček iz Kozare ma 20 let prestaro tablo. Poleg tega pa ni poznale niti Ajde janota in Kozaračkega kola. Bleh.

Naš nastanitveni prostor.

Tonska vaja (foto: Hugo)

Tudi to je Pariz! Slika ni mogla zajetu tudi vonja po scalnici.

Bližina avtoceste pozitivno pliva na razvoj storitvenih dejavnosti v Bagnoletu.

En šikan park na hribčku.

Neka čudna skala na obrobju Pariza, katere izvora nisem ugotovil.

Razgled na Montreuil.

Tudi to se najde na pariških ulicah.

Biti organizator zahteva veliko energije.

Naslednji dan je bil prost ogled Pariza. Z dekleti smo šli najprej pogledat Pompidu - Galerijo sodobne umetnosti.

Zanimiva sobica

Tetka zaliva rože na britofu z bencinkanglo.

Morda pa ne bi blo slabo met tega v dnevni sobi.

Še ena skulptura.

S fotoaparatom ni nič narobe! Bo vendarle slika zamegljena.

Pogled s 4. nadstropja

Ajejej, ta Picasso :)

Jame so zame! (foto: Jasmina)

Nadaljevanje na bolšji sejem na sever Pariza. Še pred prihodom do podzemne dekleta že oglejujejo obleke.

Nadaljevanje na bolšjem sejmu.

Zanimivi stoli.

Če se ti je pokvaril kazalec na uri ...

Na bolšjaku se najde vse živo ...

Ali mogoče potrebuješ blagajno?

Poročno obleko?

Ali pa zgolj semafor.

Morda ideja za pustno obleko.

To je pa pravi bolšjak.

Kupcev kar mrgoli.

Jasmina in Lisadra na eni izmed bolj svinjskih ulic.

Jaz tebe s svojim.

Ti mene z mojim.

Le kdo ve ... Mogoče že kdo probal?

Otoček sredi Siene pred njo pa se dve Slovenki že ogrevata za nadaljevanje nakupovanja.

Kao resna slika.

Eiffelov stolp je prebil stratokumulse.

Sam sem nadaljeval v četrt s sodobno arhitekturo La Defence (za povečavo klikni na glupo).

La Grande Arche

Še razgled z "Velikega slavoloka", tretjega v nizu slavolokov. (klikni glupo za povečavo)

Arhitekutno neskladje. Starejša stavba v objemu povsem novih, steklenih.

Vožnja po podzemni je lahko tudi utrujajoča. Včasih smo si jo polepšali s spontanimi nastopi: http://www.youtube.com/watch?v=TgLF5qVW2EA

Koncert v konzervatoriju Leo Delibes v Clichy-ju

Britje norcev iz varnostnih kamer. Za mano je v roza majici Martina, ki je slikala monitor.

Vaja. Fotografirala Sabina. Po nesreči je posnela konec Calarem, Calarem Pa: http://www.youtube.com/watch?v=5DkGR23D1Qw

Jaroš je pobegnil z vaje, da je lahko par slik naredu. Takole po ja izgledalo upevanje: http://www.youtube.com/watch?v=jOsr4OrPCtM

Takole pa ponoreli otroci od navdušenja nad našim igranjem: http://www.youtube.com/watch?v=m0rAuQuTsi8

Kdo se boji Lee?

Slavolok zmage. Drugi v vrsti slavolokov.

Na bolj obleganih turističnih znamenistosih niso trije orožniki z brzostrelkami nič posebnega.

Elizejske poljane. Francozi ne bi bli francozi, če ne bi dejansko okoli vsake znamenistosti napeljali prometa.

Arhitekturno neskladje 2.

Tipična pariška ulica s platanami

in stavbami s tipičnimi ograjami na oknih.

Ravno prometna konica na podzemni.

Naslednji dan smo učili otroke peti in plesati naše pesmi na glasbeni šoli v Fresnesu. Zdi se mi, da niso najbolj dejeli bistva tetrisa (klikni na glupo za poveèavo).

Estonke v akciji.

In še Ciprčani.

Mario se izživlja nad Steinwayem.

Jam session s Theo in Tobiasom na znane blakanske melodije. Fotografirala Sabina.

Merike z drumlco

Učenje Borinega ora.

Athina je rabla pomoč pri hoji.

Zagotovo dve najbolj bujni pričeski orkestra.

Nadaljevanje s koncertom v Svenska Kyrkan

Švedska protestantska cerkev

Švedinja odgovarja na naša vprašanja.

Baje so dobili te židovske svečnike za darilo.

Nad nami je vedno bdel Jezus iz Nazareta, čigar življenje ni lahko. Če ko želi, se mu lahko pridruži na križu.

No deklta! Dajmo se malo nasmeajt!

vaja (foto Sabina)

Fotografija fotografinje prejšnjih dveh fotografij.

Štirinoga pošast.

Kako že pravijo...

...svoje veščine je potrebno znati tudi tržiti.

Koncert v parku Luxemburg.

V Parizu že precej dolgo ni deževalo. Zato je veter brez težav raznašal pesek po zraku.

Sabina se obriše pod nosom za to kar igra Jaroš. Mario se je nekam nevarno privližal Vincentu (foto: Ana).

Sebastian na derbouki

Ioanna igra ciprsko lutnjo

Tobias in Maritin

in poje njihov armenski solo

Pomaga mu Clemont

in slovenska dekleta.

Estonska polka.

Prizorišèe koncerta v Clamart-u.

Kjer je prav tako potekala neka evropska zadeva.

In dobli smo obilno večerjo :P

Athina se je znesla nad spečim Jarošem.

Kjer je prst bolj plitva, je travo že pošteno scvrlo.

Vincent je prirpavil odlično kosilo!

Tokrat smo v Fresnes-u imeli koncert. Koncert Fotografiral Adrien.

Lee in Georgeus

Slovenski solo. Dajte, dajte!

Kaj sta pa tu zapeli dekleti?

Staaaaaro babo na rampin!

Cel orkester obnemi, ko ima solo Slovenija!

Za konec še A Paris.

Zadnji dan smo se odpravili v mestece Savigny južno od Pariza.

Tam se nekdo tudi ženi.

Prizorišče festivala. Prav luštna arhitektura na dvorišèu (klikni na glupo za poveèavo).

A dekleta najprej navalijo na cunje :)

Neko šikano poslopje ...

Prav tako luštno mestece.

Lisandra pozira

Neka čudna okrasna rastlina katere imena ne poznam.

Jasmina in Lisandra

Tamkajšnje pokopališče

in zanimive nagrobne navade.

To bo pa verjetno poročni avto.

kjer je poroka.

Drugi nastopajoči na festivalu.

Ioannis in Hugo ter zimprovizirano stojalo za nadomestek klavirja.

Študentski dom,

in dnevna soba, kjer smo imeli poslednji žur pred razhodom. Lee je posnela nek ples: http://www.youtube.com/watch?v=zyzYip57YZM

Za konec še skupinski estonski poljub.

In že smo na svojem. Za teden dni sem podaljšal obsik Pariza in za ogled Normandije.

Pokopališče Montparnasse. Zadnje počivališče nekaterih znanih osebnosti.

Skoraj bi bil Auguste Rodin.

Ampak Sartre je pa pravi.

Ko podzemna postane nadzemna.

Eiffelov stolp. Zgrajen leta 1889 in visok 324 metrov. Do leta 1930 je bil najvišja stolpnica na svetu... bla bla.

Kao najbolj oblegana turistična znamenitost na svetu.

Pogled s prvega nadstropa.

Že razgled z vrha na Marčevske poljane.

Vse tri pomembne galerije. Louvre, Orsay in Pompidu.

Tipična urbanistična zasnova Pariza.

Slavolok zmage.

Notre Dame oziroma Naša Gospa? Značilna gotska arhitektura. Zgrajena je iz lehnjaka, ki je zaradi svoje lahkosti in nosilnosti odličen gradbeni material.

Ravno med mašo.

Vitraži vsepovsod.

Razgled z Montmartra. (klikni glupo za povečavo)

Basilique du Sacré-Cour oziroma Bazilika svetega srca (?) na Montmartru. Je tako verski kot politični spomin na obdobje Pariške komune in Francoske revolucije. Zgrajena je iz lehnjaka, ki je v Parizu najpogostejši gradbeni material.

Pariški dimniki na severni strani Montmartra.

Zanimiva ulica pod Montmatrom.

Sama kurbarija vsepovsod.

Moulin Rouge kajpak.

Kao latinska četrt

Panteon. Zgrajen v neoklasicistiènem slogu leta 1970 na željo Ludvika XV. V njem so pokopani nekateri pomembni francozi kot so Victor Hugo, Marie Curie ... Bil je prizorišče dokaza o vrtenju zemlje s Foucaltovim nihalom.

Svoboda, enakost, bratstvo

Dom nekaterim najbolj znanim umetninam.

Obsik notranjosti bo počakal do naslednjiè.

klikni glupo za povečavo

Arc du Carrousel. Prvi izmed treh slavolokov v vrsti.

Pogled proti Slavoloku zmage, vmes pa je še obelisk.

Jardin des Tuileries

Vsaka ima svojega.

Kar lepo so nakradli ti Francozi. Seveda je okrog njega ogromno krožno križišèe.

Sprehajališče ob Sieni. Čudno da niso zgradili ceste še ob sprehajališču.

Zanimivo okrašena stavba.

Sončna (senčna?!?!?) ura, ki je obrnjena na sever. Mogoèe so dobili gradbeni načrt za južno poloblo.

Malo olepšana postaja podzemne železnice.

In smo že v Gornji Normandiji. Precej turistično mestece Dieppe.

Za večino Gornje Normandije je značilna klifna obala v kredi.

S kakšno silno zagnanostjo nad ostanke peciva.

Močan veter jim je omogočal, da so letei bolj ali manj na mestu.

In ko se človek komaj znebi fehtarskih golobov in vrabcev, pridejo galebi.

Notranji del mesta z marino. Zahvaljujoč penzionistom, ki hodijo sem zapravljati svoje previsoke penzije, so v mestu sami dragi hoteli. Hostel na katerega sem računal, se je spufal pred petimi leti. Čakalo me je štiri kilemetre pešačenja do edinega prenočišča s prebavljivimi cenami.

Ulice v Dieppu.

In zanimiva arhitektura iz opek.

Roženec kot gradbeni material. Le kje ga dobijo?

V Deippu in okolici je vse v zanemnju Kanade.

Primer mešanaj vseh treh gradbenih stilov oziroma materialov na širšem območju. Opeke, roženec in les.

Kapelica Notre-Dame de Bon Secours

In še vedno značilni dimniki.

Probat je blo treba tudi kekšen okus ima star kebab.

Cerkev v Dieppu.

Primer mešane gradnje iz roženca in opek. Od kod jim glina za opeke?

Nemški bunker iz druge svetovne vojne.

Razgled s klifov na abrazijsko polico ob oseki.

Dieppe s hriba (klikni na glupo za povečavo). Ob obali so hoteli, v notranjosti pa starejši del mesta.

Še en spomenik padlim Kanadčanom leta 1942.

Moje prevozno sredstvo po mestu in podeželju.

Bližnji pogled na kredo pojasni pojasni od kod toliko roženca na stavbah. Pojavlja se v gomoljih v plasteh.

Nastane iz skeletov mikroorganizmov s kremenovimi skeleti, kot so radiolarije in diatomeje.

Mehanično in kemično kreda prepereva precej hitreje, zato roženec ostane na plaži kot drobir podoben prodnikom. Na sliki sta vidni dve terasi. Do najvišje segajo ob plimi najvišji valovi, do nižje pa ob normalnem valovanju. Razlika med plimo in oseko znaša približno 5 metrov, kar je vidno tudi na sliki.

Na delih obale, ki so izpostavljeni ob oseki, se pojavlja več bolj finega materiala in seveda kreda.

Maniaturni priemer nastajanja delte.

Ostanek lesenega pomola.

Ob oseki na obali kar mrgoli življenja.

V abrazijski polici so zaradi odtekanja vode proti morji nastali pravi erozijski jarki, ki potekajo prečno na obalo.

V pesku se kohezija skoraj ne pojavlja, zato ga lahko odtekajoča voda enostavno premešča. Zaradi obilice plavja nastane pramenast tok.

Neki organizmi.

V takih okoljih je zelo pomembno tudi biološko preperevanje.

Ob oseki je veliko hrane tudi za ptice.

Pet školjk, ena na drugi. A zgleda kot rakovica.

Lepo vidna abrazijska polica, ki poteka po leziki.

Še en dokaz, da je jarke naredila odtekajoča voda.

Niso vedeli, da se klifi odmikajo nazaj.

Posledica je tudi padec te stavbe, ki ga ni preživela.

Stik med roženèevim drobirjem in kredo.

Kreda je večinoma brez nezveznosti, kjer pa se pojavi kakšna razpoka pa so že nastali kraški kanali. Kljub temu premalo, da bi bilo površje kraško.

Za razliko od nemškega bunkerja.

Klifi. (klikni glupo za povečavo)

Ostanki verjetno nedavnega podora.

Ne vem točno v kaki povezavi s kredo se pojavlja tudi glina - material iz katerega delajo opeke.

Za takšne in prej videne hiše.

Penzion v Puysu.

Poleg dreves, ki pogosto rastejo pri nas, najdemo tu tudi mali brest (Ulmus minor).

Območja, ki so preveè strma za poljedelstvo, so porasla z gozdom.

Cerkev zgrajena pretežno iz roženca

in mestna hiša zgrajena iz opek.

Razgled na premnoga polja.

Pozor, kolesarji na cesti!

ječmen in pšenica

Kdo bi razumel to čudno križišče.

pesa in pšenica

koruza in krompir

in krava dalmatinske pasme

Vetrovnost in bližina daljnovodov so ugodni lokacijski dejavniki za postavitev vetrnih elektrarn.

in krav manj pikčaste pasme.

Poleg opek in roženca so izdelovali stavbe iz lesa, ki so ga obdali z nevemčim.

Sodobni primer take brunarce.

Cesta zavije v erozijski jarek oziroma dolec, saj nima površinsko tekoèe vode.

Še dve kravi dalmatinske pasme.

Roženec, ki ostane potem ko kreda preperi, verjetno povzroča kmetom na njivah kar nekaj nevšeènosti.

Na večjih naklonih so ponekod naredili tudi terase.

Šli so gradit cesto tja kamor ne bi smeli. Spet niso vedli, da si morje za obed privošči tudi klife.

Tako pa izgleda obala ob plimi. Mmmmm.. penica...

Dolec se razširi v dolino, kjer teče tudi reka. Večja mesta so lahko nastala le na območjih, kjer z zaledja pritečejo reke, ki so ustvarile poplavno ravnico. Na sliki Criel-sur-Mere. Prav tako so ta območja edina primerna z obalni turizem.

Bolj premožni kmetje so si lahko privoščili zgraditi vse stavbe iz opek in roženca.

Le kam pelje cesta?

Do novega dolca, kjer se pasejo krave.

Par tednov kasneje bi bila polja lana obarvana v modro.

Še poljske rože.

Nekdo se je znašel in iz nemškega bunkerja naredil hlev.

19. avgusta 1942 je skoraj 5000 vojakov Kanadske divizije prvič poskusilo osvoboditi Francijo izpod nacističnega režima z izkrcanjem v Dieppu in okoliških naseljih. Bitka je bila kratka in krvava. Nemci so pobili 800, zajeli 2000, le 2200 pa se jih je vrnilo.

Za geografa nobena ovira ni previsoka, da bi našel pot do razgledišèa ...

Kjer je Monet naslikal Rouen.

Njegova Rouenska katedrala.

Rouen (klikni glupo za povečavo)

V Rouenu so zelo pogoste brunarce. Ne vem pa s čim vse so zapolnili material med lesom.

Rouenska katedrala imenovana Cathédrale Notre-Dame de Rouen. Leta 1876 so v gotskem slogu iz železa dogradili prepoznaven stolp, tako da katedrala meri v višino 151 metrov.

Ena izmed mnogih gotskih cerkva v Rouenu. Tu so namesto lehnjaka uporabljali kredo, ki pa je dosti manj obstojna.

Brez neprestane obnove se hitro prične sukcesija. Breza kot tipična pionirska vrsta.

Vendarle pa se da umiti roke.

Dva otrokova očeta ali otrokov oče in oče otrokovega očeta.

Glavna ladja. Francozi so za gotsko gradnjo pogruntali, da lahko težo stavbe prenesejo navzven. Tako je v stenah ostalo ogromno prostora za okna. Zato so Francozi delali vitraže. Ker pa italjani niso obvladali te gradnje, so ostali pri freskah.

Prostor nad glavnim oltarjem, ki se nadaljuje v stolp.

Zanimiva razstava plastenčnih predmetov.

Jezus, marija in meč. Mar ne uči krščanska vera o ljubezni med ljudmi?

Velika ura v Rouenu, ki se ni niti enkrat ustavila med 14 stoletjem in letom 1928.

Tu je stal Monet, ko je slikal Rouensko katedralo. Zdaj tu stoji elektroomara.

Tudi take stvari so delali v gotskem slogu in prav tako iz krede. Slab gradbeni material se odraža v poškodovanosti spomenika.

še brunarce...

Stik novejše in bolj tradicionalne gradnje.

Stolp kjer naj bi sodili Janezu Loškemu (?) (Joan of Arc's)

Nek trg z nekimi ruševinami.

Bolje vrabec v roki...

kot golob na cesti, ki golta kruh. Al kako že?

Še malo fotografij mesta...

Nekdo si je zaželel malo Pariza v Rouenu.

Prirodoslovni muzej v Rouenu.

Skret na tradicionalen način.

Razni amorfni kremenovi minerali.

Celo bazaltni steber imajo.

Biološki del muzeja...

Klastične sedimentne kamnine pa kot kaže poimenujejo kar po hrani. Peščenjak je gres, konglomerat pa pudnig.

Nazaj do Pariza z dvonadstropnim vlakom.

V Parizu ob sončnem zahodu.

Še enkrat razgled iz Montmartra.

Eiffelov stolp v mraku.

Dan se počasi poslavlja, počasi pa se poslavljam tudi jaz.

Eiffelov stolp ponoèi.

Pa še bazilika ponoèi.

Medtem pa je že prispelo Adriino letalo.

Že na letališču. Med čakanjem na letalo paše sezut čevlje.

In rezultat je kmalu viden.

Bombardier Canadair regional jet 900.

Upokojena nadzvoèna letala Concorde.

Zbogom Pariz in zbogom letališče Charles de Gaulle.

Znaèiljna poljska razdelitev v okolici Pariza.

Ledenik nekje v Avstriji.

Kaninski podi. Močna konvekcija ta dan je prinesla celo nekaj toèe.

Dolina Soče in ČHE Avče.

Spuščena zakrilca in Kamniško-bistriško polje nakazujejo, da bomo kmalu pristali.