© 2024 Jaroš Obu

Cart

Geološki tabor Slovenj Gradec 10. - 16. 7. 2010

V Slovenjgradcu se nas je zbralo večinoma okrog deset geologov in en goegraf, da se se bolje seznanimo z geološkimi značilnostmi Koroške med Slovenjgradcem, Velenjem in Olševo. Prvi dan smo se podali na območje Tolstega Vrha pri Ravnah na Koroškem in Zelenega Brega

Za območje so značilne pegmatne žile med gnajsi in blestniki. Obiskali smo nekaj usekov s pegmatiti, v katerih so lahko izkristalili veliki minerali.

Prevladujoča dejavnost na ekskurzijah. S kladivom nad kamne :)

Peca s Tolstega Vrha.

Za pegmatite na tem območju so značilni lepi črni turmalini; šorliti. Na Strojni nedaleč stran se najdejo turmalini rjave barve z imenom Draviti. Na sliki šorliti decimetrske velikosti.

Pegmatit z manjšimi turmalini.

In pegmatit z večjim turmalinom.

Naša vodnika po ekskurziji: Darja Komar in Franc Krivograd.

Napad na lepe turmaline.

Ki izgledajo takole.

Ali drugače. Pozor! Padajoče kamenje!

Obisk naslednjega useka v krednih oziroma jurskih apnencih

na območju Leš, kjer so v miocenskih kamninah kopali tudi premog za takratno fužino, ki je bila še v Prevaljah.

Ostanki bioturbacije oziroma mehanskega delovanja morskih organizmov.

Še en amonit, ki potrebuje sekundno lepilo :)

Geologi so pridno vadili za naslednji skupni tabor, ko bodo lahko opravljali tudi izpit geografije prehrane.

Na zadnji (skrivni) lokaciji smo si pogledali še večje turmaline, ki pa smo jih sicer težko izbezali iz kamnine.

Mejma med gnajsom (levo) in pegmatitom (desno)

Za merilo lahko služi mah na levi.

Popoldne je sledilo cvrtje na soncu in kopanje v Breškem jezeru (Pirkdorfersee). 2,5 € za kopanje v usranem jezeru brez sence, tušev in slačilnic. Österreich, nein danke.

Breško jezero. Na panorami se pojavita kar dva gospoda v kavbojkah z belo vrečko v roki.

Drugi dan je sledila ekskuzija po poti geoloških raziskav, ki so potekale za traso bodoče hitre ceste v okviru 3. razvojne osi.

Pri kmetiji so imeli kuno, ki je bila precej živčna. Morda zato, ker so jo postavili zraven vode, ki je vidna v ozadju?

Zadeve je razčistil šele fleš.

Na prvi točki, ki je tudi točka vrtine, sta nas Grega in Bine seznanila s potekom ceste pri Podgorju v povezavi z geološko podlago. Čez približno pet let naj bi se podoba pobočja ne levi začela spreminjati.

Jure in Jerca se skrivata v zavetju kapelice. Jerca se že šemi v indijanca, da bo priklicala dež.

Brisalci in vetrobransko steklo so lahko priročni za stojalo geološkim profilom. Na zahodu Slovenjegraške kotline in pripadajočih Vzhodnih Karavank se pojavljajo miocenske klastične sedimentne kamnine v obliki konglomeratov, peščenjakov, laporovcev in meljevcev.

Naš pogosti spremljevalec. Prah.

Nekje tukaj v tej grapi naj bi se predor Vodriž nadaljeval v viadukt, ki vodi v predor Graška Gora.

Nahajamo se na levi strani profila med vrhovoma.

Občasno je zaradi prahu kašljal tudi fotoaparat.

Za to območje miocena je značilno hitro menjavanje kamnin. Na desni konglomerat, takoj zraven pa že meljevec.

Pegmatitni prodniki v konglomeratu.

Pogled s sedla proti Slovenjegraški kotlini. V ozadju Pohorje.

Pogled na drugo stran proti Velenjski kotlini s termoelektrarno in jezeri.

Še en profil miocenskih kamnin.

Zanimive oblike nastale v peščenjaku.

Po domnevanju Blaža zaradi različne kompetentnosti kamnin in posledičnih deformacij peščenjaka.

Tu nekje bo pročelje predora Graška Gora.

Recentna bioturbacija oziroma govedoplanacija :)

Grega Odpira pokrov piezometra.

Katerega gladina vode je nekaj več kot dva metra globoko, kar še ustreza preperelinskemu sloju.

V novem useku material temne barve, ki pa ni hotel goret.

Blok svetlejše kamnine se prekine s preperelinskim slojem.

Cesta naj bi šla ob oziroma čez hišo. Pa ravno ima novo fasado.

Petrološka poklicna deformacija. Fotografiranje okrasnega kamna. Amfibolitni skrilavec.

Nov piezometer, katerega gladina pa je 10 metrov pod površjem, kar ustreza bolje razvitemu medzrskemu vodonosniku v pliokvartarnem gradivu.

Rezultat Jercinega klicanja dežja je bila nevihta tam, kjer ga je klicala. Hrib je iz polikvartarnih sedimentov.

Na območju med jezerom in Gorenjem naj bi cesta potekala s pokritim vkopom, saj je to rekreacijsko območje .

Kot vsak predavatelj sta v zahvalo tudi Bine in Gregor prejela taborne majice.

Vsega sta kriva Labotski in Periadriatski prelom. Včasih pa je bil vsega kriv tudi edini geograf ;)

Od banana splita so ostali samo še krožnik, žlica in pav.

Na poti nazaj v Slovenj Gradec smo si ogledali še havbico na Graški Gori.

Tretji dan je sledil obisk rudnikov svinca in cinka v Mežici in Topli ...

... pod vodstvom Uroša Herleca.

Dobre tri kilometre v rudnik nas je popeljal vlak.

z vagoni, vsakim v velikosti kokošnjaka.

Uroš in nekdanji rudar ob uvodnem predavanju. Prvi zapisi o rudarjenju segajo v leto 1665, rudnik pa je bil zaprt v začetku devetdesetih in prirejen za turistični obisk.

astavljen v nekdanji pisarni.

Diskordantno orudenje z galenitom

Prikaz začetkov rudarjenja.

Med potjo po rudniku.

20-kilogramska stvar za razbijanje skale.

Z razstrelivom opremljena skala.

Konkordantno orudenje. Sicer bolj salbo vidno.

Plast bolj bogata z organsko snovjo.

Limonitizirana kamnina ob prelomu.

Rov se zaključi zaradi prisotnosti glinavca, ki niti podrazno ni samonosen.

Stroj za izdelovanje čepkov s katerimi so zadelali vrtino napolnjeno z razstrelivom.

Težko je fotografirat stroj, če ti ljudje skačjo pred njim :)

Torej, nek vrtalni stroj.

Pogled z vagona.

Prelom z lepo vidnimi tektonskimi drsami.

Za razliko od galenita (svinčeva ruda) se sfalerit (cinkova ruda) pojavlja v različnih barvah.

Geologi ob nosilnem stebru.

Ena izmed večjih dvoran.

Kompresorska postaja

S ključi, ki potrebujejo orožni list.

Geološki stolpec pri mežiškem rudniku. Edna kamnina, ki se pojavlja čez cel stolpec, je betonit.

Uroš v muzeju z mimiko kaže na podvodno sedimentacijo sedimentnih kamnin širšega območja.

3D model rudnika

Najde se ga v nekaterih stranskih rovih. Nastal je z rekacijo med molibdenom v sfaleritu in svincem v galenitu.

Na poti v dolino Tople.

Vsak ima svojega.

Kladivo namreč.

Pred rudnikom v Topli, kamor zaradi podiranja vstop ni več mogoč.

Galenit v dolomitu. Sicer pa je v rudniku 4/5 sfalerita, zato je prevladovala proizvodnja cinka. Zanimivo je orudenje med porami v dolomitu, saj tako lahko dobimo precej težke kose le-tega.

Geologi so napadli ostanek izdankov rudišč.

Ena izmed kmetij v Topli, ki je celotna zavarovana kot naravni spomenik. Postregli so nas s prekrasnim sladkim moštom.

Južna pobočja Tople se že nahajajo v kamninah Periadriatskega šiva; tonalit, granitporfir, razne kontaktno metamorfne in ...

... monzodiorit oziroma monzogranit. To je granit, kjer pa lahko zaradi mešanja z bazično magmo najdemo minerale kislih magmatskih kamnin z bazičnimi minerali.

Edini slovenski granit, ki pa je zaradi porfiroidne strukture granitporfir.

Naslednjega dne ponovno v dolino Tople, tokrat s tektonikom Ladislavom Placerjem.

Usad pod kmetijo v dolini Tople?

Dolina Tople navzgor

in še navzdol.

Ladislav riše skice nastjanja Pecinega in Uršljinega nariva (ki sta bila pred tem dojeta kot skupni Severnokaravanški nariv) s transpresijo med Labotskim in Periadriatskim prelomom.

"Geograf! Da ne bi tega fotografiral! To še ni objavljeno." :P

Karavla pod Riško goro. Verjetno ena redkih obnoveljnih Titovih slik.

Klemen je s kladivom napadel material ...

.. nekdanjega oligocenskega melišča?

Drug trening geografije prehrane.

Ogromen blok kamnine na vrhu hriba naj bi bil drugačne starosti kot material pod njim. Placer razlaga njegoov položaj kot del melišča.

Plastovit meliščni material?

Na območju zahodno od Mežice so triasne kamnine narinjene na miocenske. Ponekod najdemo triasne kamnine na miocenskih pod mejo nariva. Placer to razlaga kot velik rotacijski plaz, ki je odnesel triasne kamnine nižje, nastala pa naj bi uravnava, ki smo ji priča na sliki.

Naslednje uravnano območje se nahaja samo na miocenskih sedimentnih kamninah. Stik s triasnimmi je v nivoju Placerjeve glave.

In smo že pod Uršljo goro. Na nad narivno ploskvijo je Gavni dolomit zelo pretrt.

Naslednja uravnava, ki naj bi bil vršni del plazu, ki je nastal enkrat po narivanju.

V ozadju so lepo vidni celki, ki so v hribovitem območju Koroške zelo pogosti. V ozadju se vidi Košenjak.

Naslednje jutro zelo zgodaj na pot, saj smo morali priti v Solčavo. Jutranja svetloba prodira skozi hmeljišča v spodnjem delu Mislinjske doline.

Enotedensko bivališče geologov, kateremu je nekdo ukradel trejo zvezdico.

Prvi obrisi Savinjskih Alp.

Najvišja je Ojstrica.

Pripeljali smo se dokaj blizu Strelovcu.

Pod katerim je (bila?) tudi planina.

Diferenciacija nastala zaradi bolj in manj kompetentnih kamnin, ups, planincev. Drugače rečeno: trije smo pobegnili glavnini.

Ponovno združena skupina.

Pogled proti Utam in Krofički.

Pogled preko Logarske doline, Matkovega kota, Podolševe nazaj proti Peci.

"osamelec" nastal verjetno zaradi močnejšega preloma in posledične pretrtosti kaamnine.

Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora.

Ploskev preloma.

Pogled v Robanov kot.

Nadaljevali smo po improvizirani poti s štriki namesto jeklenic ...

... do našega profila pod Utami.

Zanimiva reliefna oblika. Desno je stena iz masivnega apnenca, kjer je urejeno tudi plezališče.

Ciklame na melišču

Pastirska koča.

Zelo zanimive breče.

Te zanimive breče nam je prišel pokazat Bogomir Celarc. Nastajale naj bi na stiku različno dvignjenih blokov morskega dna. V desnem zgornjem kotu je viden morda sinsedimentni prelom.

Višje v profilu Bogomir kaže na ogromno skalo znotraj breče.

Mati, mati, še breče.

Na melišču se najde mnogo fosilov. Sandi med iskanjem.

Zanimiva votlinica.

Ta dan smo z veseljem medse sprejeli tudi gospo Marino.

Drugi vodnik po ekskurziji: paleontolog Luka Gale. In kavboj Blaž.

Robanov kot, nad njim pa kraljuje Raduha.

Marina je našla korale.

V brečah se pojavljajo tudi ostanki magmatskega delovanja v obliki riolita.

Sandi je našel geodo.

Ostanki alginih steljk.

Zanimiv prodnik.

Polž s slino. Ne s svojo, ampak z Blaževo.

Tihožitje na grebenu Strelovca.

Bojan na Strelovcu.

Spet Robanov kot s pramenastim tokom reke Bele.

Bojan in dolina Savinje.

Neka čudna naprava katere namembnosti nismo doumeli.

Na poti nazaj smo pod Olševo naleteli na zanimiv prelom, ki loči ponovno zelo pretrt glavni dolomit in črn apnenec, ki se je ob prelomu zelo nagubal in deformiral.

Zadnji dan nas je domačin Damjan Pejovnik popeljal po Slovenjegraški kotlini. Pod Rahtelom razlaga premikanje ob Labotski prelomni coni, ki znaša po meritvah od 2-3 cm na leto.

In smo že na vrhu Rahtela.

V okviru diplomskega dela izdelana geološka karta med Kremžarjevim vrhim, Brdo in Rahtelom. S ponovnim kartiranjem se je pokazala pomankljivost osnovne geološke karte 1:100000, saj kredni apnenci sploh niso bili najdeni.

V resnici so kredni rudistni apnenci narinjeni na miocenske in se pojavljajo na osamelcu Homcu, Tičarici in Grajskem hribu. Labodska prelomna cona, ki poteka čez Slovenjegraško kotlino v obliki večih vzporednih prelomov, je imela za njen nasntanek odločilnen pomen. Tektonski vpliv na izoblikovanje doline kažejo miocenske plasti na različnih nivojih. Na miocenu je bil odložen kvartarni prod v debelini od 2 do 4 metre.

Spet poklicna petrološka deformacija. Gabro z veliko minerala labradorita.

Usad v preperelini na gnajsu zaradi nepremišljenega posega.

Damjan razlaga o krednih apnencih pod Grajskim gričem, ki so za njim.

Sledil je ogled profila na Brdih, kjer se v miocenskem sedimentu najde mnogo favne izpred 28 milijonov let.

Ta je precej podobna današnji. Polži povsod.

Najdenih je bilo čez deset vrst polžev, nekaj školjk in še ostalih živalic.

Blaž v akciji. Kot je v navadi mu minerali in fosili sami skačejo iz kamna.

Cumulus mediocris in razodetje.

Še en kamnolom pegmatita.

Po zasluženem, skoraj zastonjskem kopanju na bazenu je sledil piknik pri Damjanu.

Pripravljanje žara. Klemen očitno z nekom ni zadovoljen :)

Konju dva. In pripravljen žar ... za čevape, seveda.

Pred poslednjim obedom je sledil še preizkus strelskih sposobnosti.

Blaž. Narobe držiš lok :)

Klemen pred strelom.

Martin pred strelom.

Polona po strelu. Blaž gunca afne.