© 2023 Jaroš Obu

Cart

Fudži 10.-11. 7. 2017

Hitri vlak Hikari, ki naju je popeljal prvi del poti proti najvišji japonski gori.

Dolina reke Katsura med potjo do Otsukija.

V mestu Fujiyoshida. Fudži je skrit v oblakih.

Naj se vsaj na pločniku vidi kako izgleda.

Opozorilni sistem v primeru ognjeniškega izbruha.

Pre-pakiravanje nahrbtnikov za vzpon na železniški postaji.

Zabaviščni park v mestu...

Peti postaji naproti z avtobusom.

Peta postaja, kjer mrgoli turistov.

Kljuse. Ponujajo prevoz do 6. postaje.

Konji kurijo biomaso.

Matej že trenira držanje za zajle.

Po krajšem spustu se odcepi pot proti vrhu po Jošidi.

Neke zgradbe na vznožju.

Obramba pred hudourniškimi poplavami in drobirskimi tokovi?

Čeladžinica in policijska postaja.

Različne vrste čelad :)

Naša četica koraka.

Gradbena dela za utrjevanje poti.

Mnoge zgradbe na šesti postaji.

Navzgor gre lažje po strjeni lavi.

Treba je zavit levo.

Široka ponudba na vsaki postaji. Na desni strani spodaj ni rastlinska smetana, ampak kisik.

Ampak Matej ga ne rabi.

Na vsaki postaji en značilen vhod imenovan Torii.

Še vedno 6. postaja.

Prenočišče s kuriščem.

Tik pred 7. postajo.

Občasno je blo treba prehitevat kolone.

Nad njo pa kmalu že naslednja.

Torii pri 8.5 postaji.

Fi-Fi na 3250 metrih nadmorske višine.

Prehojena pot in dan, ki se počasi posljavlja.

Klepet pred spanjem.

Tudi tu je precej stavb kjer je mogoče prenočiti.

No, naj se vidi gora v nižinah, če se že ni pustla videt iz nižin.

Pred 9. postajo.

Kovanci v deblu toriija

Deveta postaja. ki je to nekoč bila.

Zdaj pa ni več. Očitno ni bla najboljša lokacija, zato so zgradili 8.5 postajo.

Širokokotni objketiv naredi nahrbtnik še večji in težji.

Pa smo na cilju.

Tokio in predmestja v daljavi

Poskus nočne fotografije žrela.

Lovljenje sončnega vzhoda z glavobolom od višinskega mačka po spanju odzunaj.

in čakanje stoje

Žrelo v jutranji svetlobi.

In pa meteorološka postaja na samem vrhu.

Po obodu kraterja naokrog.

Kos strjene lave. Zadnjič je Fudži izbruhnil leta 1707.

Tu pa pride gor pot z juga.

Če ne bi blo lune v ozadju bi človek mislil, da hodi po njej.

Deseta postaja na drugi strani.

Ponoči je zamrznilo.

Najvišji točki naproti.

»Pismu kej jih je kle gor«.

Še sreča, da se vsi slikajo ob stebru in najvišjo skalo pustijo še komu drugemu :)

Japonske Alpe v daljavi - cilj naslednjega dne.

Hoja po robu ... kraterja.

Izgleda kot zbiralnik za vodo.

Nazaj na desti postaji.

In spust nazaj po krožni poti in manj trdni podlagi.

Po tej poti dostavljajo tovor s takimi goseničarji.

Obisk mesta Kavaguči na poti v Kofu.

In jezero Kavaguči.

Ter osvežitev ki je pasala :)

Slaboleteči metulj.

Pričakovanje riževega hamburgerja z nasmehom.

Ki pa je ob ugrizu v hladno vsebino izginil :)

Pa se je le za konec malo pokazal izza oblakov.