© 2024 Jaroš Obu
Photo gallery of Jaroš Obu
Cart
0
Items
Buy now
Orjen in Durmitor 21 - 30. 8. 2009
Tuesday, 25 August 2009
Po večernem štartu in spanju je sledilo vstajanje na Krškem mostu
Trije protagonisti odprave.
Hrvatom gre precej hitreje.
Vrgoračko polje
Že v Bosni, oziroma v Hercegovini. Kljub pretežno hrvaškemu prebivalstvu, se najdejo tudi mošeje.
Stečki pri Trebižatu.
Reka se je vrezala v svoj vršaj. Tja sta usmerila pogled tudi Tajan in Dragan.
V bolj finem horizontu so domovanje našle tudi neke živali.
Dragan v japonkah iz dolgočasja brca v osat.
Popovo polje. Daleč v ozadju se vidi hum Hum, po katerem je hum dobil ime.
Reka Trebišnjica in energetski objekt.
Naše štiridnevno domovanje; Orjen, z Bosansko-ćrnogorske meje.
Grahovo polje.
Hotel Grahovo.
Nekdaj zelo pomembno in umetno vzpodbujevano mesto je od razpada Jugoslavije deležno depopulacije in propadanja.
Prvi dan na Bijeli gori na sledi ledeniku v Donjem ledeniku.
Počitek na moreni.
Labirint moren.
Dobrovita (Viburnim lantana). Notranji cvetovi in tudi sadeži dozorijo hitreje.
Lašti.
Vpliv razpokanosti kamnine na zakrasevanje laštov.
Scavnica v škavnici.
Geografi na robu vhoda v neko jamo oziroma brezno...
Obrušena pokrajina.
Nenavadno veliko borov ima razcepljeno deblo.
Dragan ni prepričan, če je v objemu DGŽ-ja na pravi poti. V ozadju še vedno morene na že prej kraškem površju.
Hoja po Bosansko-črnogorski meji.
Ups... Po Švicarsko-črnogorski meji.
Počasi nas je začela priganjati nevihta. Na sliki se vidi prerešetan sod zaradi zdolgočasenih občasnih prebivalcev.
Geografi na moreni.
Ki pa je lahko tudi starejša in sprijeta.
Krava začudeno gleda Mihevca.
Delana vrtača.
Krava ni uspela doumeti Mihevca, zato s sklonjeno glavo odhaja naprej.
Kozel uživa, medtem ko mu krava čisti zadnji člen njegovega prebavnega traku.
Naslednji dan na podobno pot. Tokrat bolj do roba planote. Eden je, drugi postaja, tretji pa bo nekoč. Geograf namreč.
Dolina Sušice.
V sprijeti moreni iz starejših ledenih dob nastajajo tudi vrtače.
...
Prostozidarki zidata piramido iz potencialno periglacialnega materiala.
Nek osat.
Trdnjava še iz avstroogrskih časov.
Nek žužek na ametistasti možini (Eryngium amethystinum).
Jaka lovi ptiče.
Še eno delo prostozidarjev.
Požar je razkril kamen, ki ga je drevo vzelo za svojega.
Občasno je vlogo alfa samca drugega kombija prevzel Tajan.
Naše drugo bivališče na Orjenu; Crkvice.
Tata Drago pri peki ocvrtih šnit. Izraz na obrazu ne kaže užitka s katerim nam je bil pripravljen zajtrk.
S polnimi želodci smo se odpravili pogledat bočne morene ledenika pri Kamenem. Ena izmed moren je na območju, kjer ni gozda.
Nuša, Matej, Jaka in Drago na bočni moreni.
Nadaljevanje poti do erozijskega dela nekdanjega ledenika.
Prehod preko katerega je pr(i/e)hajal ledenik s planote oziroma s platojskega v dolinski ledenik.
Nuša gleda Blatnika in ne opazi nekoliko obrušenih sten ledeniške doline.
Drago hodi po kombinaciji ledeniške grbine in drumlina. Temu naj bi se reklo crag and tail.
Pogled navzdol po dolini na morene.
Obiskali smo tudi Ljuti krš nedaleč stran, ki je vsekakor vreden svojega imena. Zaradi izjemnega navdušenja in zanosa je Blatniku uspelo stopiti na nevidno stopnico.
Žlebiči so se tako razširili, da so se na njih pojavili novi.
Sekundarni žlebiči.
Naš cilj. Izgleda blizu, a preko takega terena lahko vzame ogromno časa.
Škavnica od znotraj
in od zunaj.
Blatnik se je prvi podal na pot po podplatoreznici. Mihevc poskuša sedeti na njej.
Razen nas ni nihče šel naprej. Pogled nazaj.
Blatnik in škraplje.
Tudi mi smo se predčasno obrnili. Hoja po takem terenu je lahko precej nevarna.
Včasih bi prišle prav rokavice.
Ščepan do in morene v njem.
Ubli.
Uradno smetišče mesta Herceg Novi.
Mihevc pred prečenejm.
Ubli še z druge strani.
Češki podmladek Miša. Včasih je s svojo živahnostjo že pretiraval.
Nekaj dni staro kosilo prebivalcev, ki na smetišču iščejo uporabne odpadke.
Boka kotorska.
Avstroogrska "pekarna" na Crkvicah.
Na Crkvicah je mrgolelo polhov. Po uspešnem zasledovanju prejšnji dan, sem se oborožil še s fotoaparatom.
Od prejšnjega dne je ostalo še kar precej drv. Zato jih je blo treba vse pokurit.
Zelo gosta bukovina.
Na sejmu v Grahovem se je ta dan našlo tudi precej stvari za novoimenovanega Uroša Smetišnika.
Spomenik herojm v 2. svet. vojni.
Zahodni del Grahovega polja.
Vzhodni del z Dvrsnikom v ozadju.
Kujačić J. Drago
Nikšičko polje in jezero.
Severni del Nikšičkega polja.
Na poti proti Šavniku. Pokrajina postaja vse bolj kulturno obdelana.
Kruševice.
Tu je bila poledenitev drugačna. Čelne morene so precej bolj razvite.
Smer od koder je pritekal ledenik.
Črnogorski gasilski avti, ki so jih dobili potem, ko so se jih znebili angleži.
Šavnik. Reliefna lega precej spominja na kako Idrijo. Z reko Pivo še nismo rekli zadnje besede.
Tu smo si privoščili lubenico.
Nadaljevanje poti proti Durmitorju
Tu kosijo travo ob cesti na drugačen način.
Črnogorci pri delu.
Leni se je odločila vzeti prihodnost v svoje roke.
Počasi se pričnejo pojavljati zanimive hiške v še vedno dobro pokošeni in popašeni pokrajini.
Prvi pogled na Durmitor.
Precej stogov. Pa še približno piramidaste oblike so.
En kucelj,
ki smo se ga odločili obiskati za razgled.
Za našimi prevoznimi sredstvi se vidi lepo meandrirajoč potoček.
Počasi se je začela Jezerska površ, ki je širna uravnava na približno 1500m nadmorske višine pod Durmitorjem.
Najdemo precej hiš s strmimi strehami.
Ki pa postanejo precej bolj turistične, ko prihajamo v bližino Žabljaka.
Žabljak.
Naše tridnevno bivališče v kampu pri Žabljaku.
Miša je imel preveč energije. Zato se je Jaka vživel v vlogo Primoža Kozmusa.
Naslednje jutro na Sedlo, od tam pa na najvišji vrh Durmitorja in Črne Gore; Bobotov kuk.
Pogled s Sedla proti zahodu.
Čudne kotanje. Preko njih Sedlena greda.
Uvita greda.
Roženec in Natkova noga.
Suho jezero na Surutki.
Prvi pogled na Bobotov kuk.
Lepo vidne nagubane plasti, ki so posledica narivanja Durmitorja proti JZ.
Počitek.
Valoviti do
Škrka in Škrčko jezero v njem.
Pot naprej.
Najbolj zagnani Tajan že na vrhu.
Še ostali na vrhu Bobotovega Kuka (2522m)
Panorama z Bobotovega kuka. Na vrhu se nam je pridružil tudi česotov dvojnik.
Z zamudo so jo prisopihali tudi Čehi.
Nazadnje se je opogumil tudi preostali del DGŽja
Gube že od bližje
Plasti roženca.
Roženec drugače.
In gube še bolj od bližje.
V manj odpornih plasteh se pojavljajo tudi votline.
Večerni sprehod po Jezerski površi. Ovce.
Pastirica, ki očitno ne kuha žgancev. Ali pač.
Tata Drago zna povedati na vsakem mestu kaj zanimivega.
Kaj je čudnega na sliki?
Čudni črnogorski daljnovodi.
Struga potočka, ki na površi precej meandrira.
Črnogorci ne šparajo pri grobovih.
V enem izmed mrazišč z močvirjem. Jaka nekaj (zahrbtno) skriva.
Drugo mrazišče, ki je zapolnjeno z vodo.
Drugo jezero.
Drugi stečki. Območje se imenuje Grčko groblje.
Mavrica v kampu Ivanov do.
Črno jezero, v ozadju pa Međed
Na poti do ledenika.
Ledenik Debeli namet. Eden izmed najjužnejši ledenikov v naši bližini. Njegov obseg naj bi se celo povečeval.
Blatnik odstranjuje umazanijo iz svoje ustne votline.
Čabane v amriškem stilu
Natek si je prvič pravilno nadel Karitasovo kapco.
Neka čudna rastlina s kvadratnim socvetjem.
Prvi so že na (nivacijski?) moreni ledenika
drugi pa morajo spet loviti ravnotežje.
...
Led se tudi na pogled obnaša kot tekočina?
Tu na sebi nosi tudi nekja materiala.
Pogled po krnici navzdol
Še valovčki.
Pogled v sosednjo krnico z imenov Lokvice.
Precej prijetna pot po pobočju.
Eni še prihajajo v dolino,
drugi pa že ustvarjajo slane rastiščne pogoje.
Nek čuden javor
Marko Krevs?
To je Črna Gora.
Durmitor iz vzhodne strani.
Tudi to je Črna Gora.
Kanjon Tare.
Vas Crna Gora od daleč.
Zaradi poledenitve in periglacialnih procesov delno spremenjen kraški relief.
Vas Crna Gora od malo bližje. V ozadju kanjon Sušice.
Skoraj tihožitje.
Vas Crna Gora od blizu ...
Tu nekateri še vedno živijo pristno pastirsko življenje, kot nekoč.
Gostoljuben čičo nas je povabil v prostore svojega doma ...
...
Čičo uči Natka kako izgleda črnogorski boks.
Nuša in Matej z žarom v očeh spremljata dogajanje.
Seveda je po vsakem napornejšem delu potrebno poseči po rakiji
Tata Drago je ušel rakiji z izgovorom da vozi.
Čičo je ponosno pokazal svoja telefona.
Sosednja hiša.
In Čičotova hiša ter Jugo katerega akumulator mu daje tudi svetlobo.
Zelo praktično črnogorsko gnojišče.
Z Matejem in Nušo na začelju proti kanjonu Sušice.
Še eno "skoraj tihožitje"
Munika (Pinus heldreichii) na robu kanjona.
Divji bezeg (Sambucus racemosa).
Še malo okolice vasi Crna Gora. Seveda Stogi skoraj piramidaste oblike niso prizanesli tudi temu koščku sveta.
Bodeča neža?
Ena izmed pokošenih kraških kotanj.
Spet stogi.
Na poti proti Sarajevu so nas pričele spremljati nevihte kot posledica povečanja labilnosti ozračja pred prehodom hladne fronte.
Podor na Loljaniku.
Pogled nazaj na Sedleno gredo, ki jo že objema nevihta, medtem ko bližnje pašnike še vedno obseva sonce.
Precej čudna reliefna oblika na dnu kotanje, ki še najbolj spominja na vršaj.
Na zahodni strani Durmitorja. V ozadju že BiH in Maglič.
Košarkarsko igrišče kar na magistralni cesti.
Prvi obronki kanjona reke Pive.
Še enkrat Maglič.
Prečudovite barve in motivi v okolici naselja Trsa
...
Nuša in Matej zreta v kanjon Pive. V ozadju Plužine.
Zajezena Piva sega v obliki jezera daleč proti jugu.
Na jezu, kjer je fotografiranje sicer prepovedano.
Munike rastejo na območjih s precej težkimi rastiščnimi pogoji.
Jez še z druge strani. Sega precej globlje, kot se vidi na sliki.
Že v BiH oziroma v Republiki Srpski. Čudovita svetloba po nevihti.
Nekdo v Foči prodaja juga. Posredujem oglas.
Spomenik nečemu.
Most na Drini pri Foči.
Drina.
In njene meglice.
Živčn srpski policaj je rinil v tunel, ki je bil za nekaj časa zaprt.
Kamp pri Sarajevu. Jaka si je za zajtrk privoščil Barbikino nogo, ki jo je Mihevc velikodušno podaril Mišotu.
Ostanek vojne v obliki porušene šole.
Avazova stolpnica.
Socialistične stolpnice.
Ena izmed mnogih mošej, ki kažejo na večinsko veroizpoved tega dela mesta.
Še ena novejša stolpnica.
Sprehod po Baščaršiji. Seveda burek ni izostal.
Nori golobi.
In celo nekatere tablice z izvirnimi napisi.
Še malo Baščaršije.
Mošeja Gazi Husrevbega
Še več Baščaršije.
Zanimivo pobarvan tramvaj.
Hotel Holliday Inn, ki je bil med vojno zatočišče za mnoge tujce.
Še nerenoviran ostanek vojne. Mnoge stavbe so že prenovili.
Glavna sarajevska ulica.
Moje sožalje naročniku avtoceste. Še sreča, da ni planiranih kakšnih predorov.
Na poti proti Zenici že kmalu pridemo v pravo bosansko podeželje z minareti.
Edina bosanska avtocesta pelje iz Sarajeva proti Zenici. V ozadju že kvazipiramide pri Visokem.
Piramide so zgrajene iz oligocenskih klastičnih sedimentnih kamnin, kot so peščenjaki, konglomerati in muljevci. So le delo matere narave in bujne domišljije slaveželjnega arheologa.
Na levem minaretu se kliče k molitvi, na desnem pa se pridobiva elektriko.
Termoelektrarna pred Kakanjem.
Začetek Zenice izgleda precej človeški.
Socialistični blok v Zenici.
Ter železarska industrija.
Reka Bosna, ki zavija v tipičen ujeti meander pri Vranduku.
Tudi v BiH se zažirajo tajkuni.
Pravoslavna cerkev opozarja, da smo prišli nazaj v Republiko Srpsko.
Pokrajina proti Bosanskemu Brodu je nato precej upostošena, saj so Srbi na tem območju pregnali vse nesrbsko prebivalstvo ter požgali hiše.
Še več požganih hiš.
Skrajna fanatičnost Srbov ali zakaj je mir v BiHu skoraj utopičen. Požgano hišo so onečastili še s svojimi simboli.
Sava.
Člani našega kombija zadovoljno predejo na počivališču avtoceste proti Zagrebu, po tem ko nam je tata Drago častil sladoled. Super družba ste bli!