© 2024 Jaroš Obu

Cart

Portugalska in Andaluzija 13. 9. - 3. 10. 2006

Nekje nad Biskajskim zalivom

Nekje nad mejo med Španijo in Portugalsko

Predmestje Porta pod lepimi kumulusi

Porto in reka Douro

Platane s čudnimi debli. Če se ne motim jim deblo v mladosti zakopljejo v zemljo.

Očitno so tako smešne, da se še kipi valjajo od smeha.

Mestu kraljuje škofova rezidenca, prav tako veličastno, kot kraljuje krščanstvo Portugalski.

Ulice so precej ozke in podobne kakemu našemu obalnemu mestu.

Predvsem na severu je veliko ažulejotov. To so ploščice, ki so poslikane, tako, da se jih potem zloži skupaj. Če se ne motim naj bi bile ostanek bližine arabske kulture.

Center porta je tudi pod UNESCO-ovo kulturno dediščino

Predvsem pri cerkvah se uporablja domač gredben material. Na severu Portugalske je precej paleozojskih kamnin, predvsem je precej granita oziroma ostalih magmatskih in metamorfnih kamnin. Ta hecen umivalnik je izgleda iz nekega apnenca, odzadaj pa je stena iz granitnih kvadrov.

Marsikje se najde prostor za rože v teh ozkih ulicah.

Granitna pobočja reke Douro

Granit, ki je podlaga za most.

Ta most je zgradil Eiffelov prijatelj. Sam Eiffel je zgradil železniškega po reki nakoliko navzgor. Na reki so tipični čolni, s katerimi so vozili vino Portovec z zaledja.

Zanimiva gostilna. Ali jim je zmanjkalo vina, ali pa je sod poln vina pa ga zato nočejo odpreti.

Ulica našega Franceta?

Del Porta, ki se imenuje Ribeira. Še vedno mu kraljuje škofova palača.

Še z drugih zornih kotov

še Douro zraven

Nek čuden park ...

še malo večernega kiča

Čudna arhitektura parka

e enkrat Douro. Verjetno je bila med ledenimi dobami gladina morja precej nižja, zato se je lahko reka vrezala precej globoko.

Muzej vina. Portovec je poznano in priznano vino.

Pavilhão Rosa Mota ali kristalna palača. Arena. Uporablja se največ za košarkarske tekme.

On čaka na večerjo ali večerja čaka na njega?

V ozadju turistični del, v levem kotu pa ostanek neke trdnjave al karkoli že je.

Veliko perutnine.

Precejšen del severa Portugalske je pogozdovan z evkalipti. Ti so v parku.

saka država hoče met svoje Benetke. Portugalska ima Aveiro.

Ažulejoti. V večini mest imajo zanimivo tlakovane pločnike.

Portuglaska gondola?

Zanimiv, a malo manj funkcionalen most.

Zanimivo tlakovani pločniki.

Priprava na razodetja.

Neka trstičasta rastlina.

Aveierske opuščene soline

Palma s sadeži

Še ena ažulejasta hiša

Svetilnik na obali ob Aveiru

Sipine, ki so del zemeljske kose, ki je na enem delu prebita. Za njmi je laguna.

Neprava zemeljska kosa in zanjo laguna.

Po tem ko smo zamočili pri avtobusu za Viseu, nam je domovanje ponudil prijazen domačin Miguel

Prav kičasta obala

Precej školjk in kamnov

Zelo občutljivo psamofitsko rastje na sipinah

Kaj dela tukaj terasa?

Hišice ma zemeljski kosi

Odgovor na vprašanje o terasi se skriva tukaj. Da bi preprečili odnašanje peska s prečnim drobirskim tokom, so izgradili pomole. Ker izkoriščajo pesek iz reke, se je akumulacija peska iz reke porušila, zato poteka erozija obale. Pomoli preprečijo drobirski tok, zato se pesek akumulira za pomoli, na drugi strani pomola pa se erodira. To se, sicer bolj slabo, vidi na sliki. Terasa je nastala na strani pomola z erozijo.

Miguel nam je pripravil domačo jed; polenovko.

Stadion z Eura 2004

Na poti proti Viseu. Pokrajina je precej zelena, na sliki pa se vidi nasajena koruza.

Umetno nasajeni evkaliptusovi gozdovi

Pokrajina je proti notranjosti postajala vedno bolj hribovita

Evkaliptus precej rad gori, zato so požari poleti dokaj pogosti. V ozadju se vidi ostanke požara.

Jutranje meglice in drevesa naslednji dan

Kamp je bil precej prazen. Receptor se je prikazal šele zjutraj.

Spet ažulejoti. Tokrat ne na stavbi.

Cerkve še vedno iz granita.

Spet ažulejoti z neznano vsebino

V Viseu smo šli, da bi si lahko pobliže pogledali Serro da Estrelo (eštrelo). Žal nismo dobilo rent-a-car-ja, tako, da smo bili spet obsojeni na avtobus, s katerim smo se nekoliko okrog peljali v Covilho. Serra da Estrela je ledenško preoblikovano pogorje na približno 1800m nadmorske višine. Ima celo eno ledeniško dolino in jezaščitena kot naravni park.

Različne masivne kamnine (predvsem globočnine) preperevajo po razpokah, ki so nastale zaradi razbremenjevanja. Tudi zaradi eksfoliacije postanejo lepo zaobljene.

Prvi obronki Sierre de Estrelle ...

Bajta in oljčni nasadi?

... so tudi vetrno izkoriščeni.

Pokrajina še vedno zelena.

Globočnine (predvsem granit) ostanejo kot "balvani", imenovani "corestone", tudi ko so površje zniža in pride na druge kamnine (usek spodaj). Pogosto ostanejo od raznih žil oziroma žilnin.

Najvišji del, ki smo ga prečili.

Že na drugi strani pogorja. Portugalska ima dobro urejen avtocestni sistem, vsaj v primerjavi s Slovenijo. Očitno tam nimajo SCT-ja, Vegrada in Primorja.

Rastja je za pregrado že nekoliko manj.

Ažulejoti na cerkvi v Covilhi.

Covilhã je mesto na vzhodnem pobočju Sierre de Estrelle. Ima podobne ulice, kot ostala obmorska mesta. Pozimi je to območje precej obiskano zaradi zimskih športov. Mesto ima precej bogato zgodovino.

Pogled na Sierro de Estrello od stani

Spomenik Pedru da Covilhi

Zanimivo ime banke. Verjetno precej pobožnih Portugalcev zaupa svoje materialne dobrine svojim duhovnim ikonam.

Sierra de Estrella še z železniše postaje.

Že na poti proti jugu oziroma Lizboni.

Spet Sierra de Estrella

Pokrajina postaja vedno bolj sušna.

Na nekaterih delih kmetijsko lepo izrabljena pokrajina.

Na drugih pa industrijsko manj lepo izrabljena pokrajina.

Pri Castellu Brancu se najbolj približamo španski meji do sedaj, par 10 kilometrov za tem pa se železnica pridruži reki Tejo (Težo).

Zanimiva ožina.

Z drevesi posajena pobočja reke Tejo.

Proti jugu je vse več sedimentnih kamnin, ki so iz mezozoika ali terciarja. na severu so večinoma paleozojske.

Hotel v Lizboni ki asociira na neko morsko plovilo

Avtobusna in železniška postaja Oriente

Kampanija za večjo varnost v prometu na Praça do Comércio.

Lok, ki povezuje Praça do Comércio in ulico Augusta

Spomenik kralju Jožetu prvemu.

Značilno tlakovana tla, ki predstavljajo morje.

Spomenik še nekomu.

V Lizboni je že manj ažulejototv.

Sliši se nakm domače

Pogled na Lizbono z grada São Jorge

Druga stran Lizbone.

Katerdrala, ki je še vedno iz granita.

Še vedno se najdejo stavbe z ažulejoti.

Postaja Oriente drugič.

Poleg krščanstva je najbolj razširjena religija tudi potrošništvo. Velik sakralni objekt za obrede potrošništva poimenovan po Vascu da Gami. Oriente, ta nakupovalni center, ladjaste stavbe (odzadaj) in nasploh ta del mesta, so zgradili pred EXPO-m 98

Lizbonski oceanarij

"Opipan" pingvin

Vidra lovi svoj rep.

Sunfish. Slovenskega imena ne poznam.

Padrão dos Descobrimentos ali Spmenik osvajalcem. Bil je zgrajen ob 500-letnici Henrija Pomorščaka in posvečen vsem, ki so po svetu sejali seme izkoriščevalske evropske kulture.

Še en zanimiv svetilnik.

Torre de Belém. Zgrajen je bil v 16. stoletju, spet v čast odkrivanju neodkritih delov sveta oziroma ekspediciji Vasca da Game. Služil je kot zapor, utrdba in občasna kraljeva rezidenca.

Samo najpogumnejši smo tvegali, da jih zalije na poti do stolpa.

Zaporniške celice, ki niso po moji meri.

Višji del stolpa tudi v prenesenem pomenu besede.

Mosteiro dos Jerónimos. Ogromen samostan iz apnenca. Zgrajen je bil v zahvalo za varno vrnitev vseh pomorščakov. Prav tako kot Torre de Belém, je pod zaščito UNESCA.

Izjemno pikantno izrezljan. Tu se vidi kak vpliv in moč je imela Cerkev v preteklosti.

Še stavba iz bolj poslovnega dela

Slikano z vrha dvigala Santa Justa.

Glede na fosile je to apnenec. Na neki stavbi.

Lizbona še z druge strani.

Queen Mary 2. Bi morali čutiti ponos ali gnus ob tem, ko srečamo takšno ladjo?

Ali je Rio de Janeiro Rio de Janeiro zaradi Lizbone, ali je Lizbona Rio de Janeiro zaradi Rio de Janeira?

Prvi večji nasadi hrasta plutovca na poti proti Evori.

Med njimi so tudi že slečeni plutovci. Portugalska je bila velika proizvajalka plutovine, vendar je zaradi plastičnih zamaškov proizvodnja zašla v krizo. Mnogi so se znašli in prodajajo izdelke za turiste v obliki razglednic, kap in celo dežnikov iz plutovine.

Južno od reke Tejo se pričenja pokrajina Alentejo (Alentežo).

Pokopališče v Evori

Dimenzije škatel v katere dajo mrtve, niso ravno po moji meri.

Kot fizični geograf sem izpolnil svoje poslanstvo in skočil pogledat še malo okrog. Ostanki požara v evkaliptusovem gozdu.

V okolici Evore se pojavljajo "balvani" iz globočnin in žilnin, ki so ostali na površju, medtem ko se je to zniževalo. Nekatere je nekdo tudi oblikoval.

Plutovci na suhi travi.

Evora je, kot že druga mesta, tudi pod okriljem UNESCO-ve kulturne dediščine. Ustanovili so ga že Rimljani in okrog njega zgradili zid.

Rimski tempelj.

Rimske kopalnice al kako se že temu reče.

V akvadukt vgrajene stavbe ...

... v akvadukt delno vgrajene stavbe ...

.. in samostojen akvadukt.

Kaj je to? Bivališča za puščavnike? Izstrelišče za rakete z jedrskimi konicami? Ali pa samo čebelnjaki?

Na poti proti jugu. Še vedno Alentejo, ki je ponekod tudi bolj gričevnat.

Naprava za namakanje, ki zaliva v krogih. Tako pokrajina iz zraka izgleda kot statistična pokrajina s strukturnimi krogi.

Še enkrat ta naprava.

Še kar plutovci.

Mlin na veter. So se pojavljali že prej.

Pa verjetno še en v ruševinah

Naenkrat postane relif precej bolj hribovit

in zelen. Začne se pokrajina na jugu Portugalske; Algarve.

Že na jugu ob turističnem naselju Quarteira. Zelo zanimivi klifi v oranžnem peščenjaku. Pred kratkim je padal dež in na pesku se vidi posledica v obliki vršaja.

Lepo se vidi do kod sega preperelina.

Neumno drevo poganja korenine v prazno.

Ob sončnem zahodu so bile barve res krasne.

Izliv manjšega potočka

Turistično naselje Quarteira služi bolj ali manj le temu namenu, V tej zgodnji jeseni so prevladovali angleški in nemški turisti iz tretjega življenjskega obdobja.

Še en potoček, ki verjetno teče skozi pesek v morje.

Pa še tretji potoček, v ozadju pa golf igrišče.

Lepa plastovitost peska.

Da bi upočasnili abrazijo, so ob klif nasuli pesek.

Tu se lepo vidi zakaj .

Borba za preživetje

Še enkrat se vidi, da niso razumeli geomorfologije.

Še en lep vršaj.

Dva sta lepo izkoriščala veter, ki je pihal zaradi bližine baričnie tvorbe. Temu pričajo tudi cirusi in altostratusi.

Sanjska plaža?

Na nekaterih delih klifov so se razvile lepe erozijske oblike.

Na tem delu še posebej. Izgleda kot erozijsko žarišče.

Še malo kiča.

Naslednji dan v Lagosu. Tu peščenjak zamenja apnenec in marsikateri klifi ostanejo v morju.

Lepo razčlenjena obala.

Spet malo erozije.

V daljavi svetilnik na Ponta da Piedade.

Luknja na robu klifov. Naslednji dan jih je bilo videti mnogo z druge perspektive.

Živali, ki v svoje kraterje lovijo mravlje. Pri nas jim rečemo vovkci.

Še ažulejoti v Lagosu

Naslednji dan s čolnom med klife.

Zaradi različne odpornosti plasti, se izoblikuje marsikaj. Seveda to turistom veselo prodajajo kot poročne torte in razna pravljična bitja.

Še ena od lukenj

Domačini obvladajo čolne in če je kolikortoliko mirno morje te zapeljejo v vsako luknjo.

Seveda to prodajajo turistom za Egipt.

Naslednji dan direkt iz Lagosa cel dan vožnje v v Španijo in preko Seville do Gibraltarja. Fotoaparat sem uspel usposobit šele južno od Seville. Na sliki bombažno polje.

To ni sneg, samo požgana trava.

Andaluzija je v bistvu že poluščava in ima precej malo padavin. Temu primerno je tudi rastje in požgana trava.

Biki nasejani po celi Španiji

Bele vasi stran od turističnih mest. Tu je ohranjen precej bolj tradicionalen način življenja.

Če se ne motim je to Jimena de la Frontera.

Takoj ob meji z Gibraltarjem je zraslo mesto La Linea de la Concepcion. Takoj za kontročno točko na meji je potrebno prečkati letališko stezo.

Gibraltar so osvojili Britanci v začetku 18. stoletja. Španci so večkrat poskušali osvojiti Gibraltar nazaj, a jim ni uspelo.

Mesto je tipično Britansko.

Stopnišče, ki vodi na "Skalo". Na turističnih informacijah so me debelo gledali, ko sem jih vprašal za pot in kako dolgo se hodi na vrh. Na slabih 400 metrov visok greben naj bi hodu tri ure. Ja seveda. To se je ujemalo z dejstvom, da je Gibraltar preplavljen z angleškimi penzionisti, ki so se vozli po gori v kombijih.

Med. 2. svetovno vojno je bil Gibraltar strateško zelo pomembna točka za Britance, predvsem zaradi Sueškega prekopa. Zato je najti tu precej bunkerjev, rovov in topov.

Na Gibraltarju živijo edine opice v Evropi. Pri nas jim rečemo magoti. Dobro je, če prideš v njihovo bližino s praznimi žepi.

Gibraltar skoraj z vrha.

Gibraltar je tudi oporišče britanske mornarice.

Žafran, tukaj, jeseni?

Mediteranska goščava, ki porašča pečino

Greben. Je iz apnenca in je na drugi strani pepaden. Predvidevam da zaradi vpada plasti apnenca. Imajo tudi jamo, vendar je bil v ogled možen samo s penzionističnim paketom, ki je vseboval tudi vse kombije in gondolo. Za 8 funtov se mi ni splačalo.

Še večji pozer

Kazen za hranjenje opic je 500 funtov. Hranijo jih lahko samo skrbniki z razno zelenjavo in sadjem.

Še malo gošče.

Čuden del Gibraltarja

Mošeja priča, da so bili pred Španci in Britanci na Gibraltarju in na sploh v Andaluziji Arabci.

Čez se že vidi Atlas v Maroku.

Nadaljevanje pot na vzhod do Malage.

Območje je kamninsko precej pestro, zato se tudi površje in rastje spreminjata.,

Naprej proti vzhodu se prične Sierra Nevada

Obala je zelo litoralizirana, predvsem zaradi turizma. Tu se začne Costa del Sol. Praktično ni obale v naravnem stanju, ampak je vse pozidano. Raje sem slikal gore.

Malaga. Tu je tudi Picassov muzej s kar precej njegovimi slikami. Seveda prežarčijo vso tovjo opremo, da ne moreš prešvercat fotoaparata.

Katedrala, ki je prevelika, da bi šla na sliko.

Rimski teater pod vznožjem hriba na katerem je Alcazaba, ki je ime za arabsko utrdbo.

Utrdba koliko sem je uspel ujeti.

Zanimivi vrtovi pod vznožjem hriba.

Še malo Malage.

Zanimiv park od spodaj.

Že na poti proti Cordobi.

Preko Sierre Nevade.

Še ena vas in erozijsko precej aktivno pobočje.

Konec gorovja in pričetek bolj agrarne izrabe pokrajine.

Škoda, da se vidijo odsevi v šipi.

Verjetno je spomladi precej bolj zeleno.

Park v Cordobi.

V arabskem stilu spet ozke ulice.

Spet neka rimska stvar.

To pa je že Mezquita.

Ovce, ki se pasejo ob reki s težko izgovorljivim imenom: Guadalquivir

Poleg Muslimanov in Kristjanov imajo svoje sakralne objekte tudi judje. To je ena sinagoga.

Še potrdilo k prej napisanemu.

Še ena ulica mestnega jedra z arabskim tlorisom.

Mezquita od znotraj. Gre za golomazno zadevo. Najprej je to bila ogomna mošeja, katero so kasneje preuredili kristjani in znotraj nje zgradili pravo katedralo. Stebri in oboki na sliki so v arabskem delu.

Krščanski del z oltarjem...

neizmerno količino lesenih stolov za cerkvene veljake,

pretirano natančno izrezljanimi stoli,

prvimi orglami,

in še drugimi orglami.

Še malo mošejskega dela.

Tipični arabski oboki. Še fizičnemu geografu zaigra srce.

Mezquita še od daleč. Vidi se samo krščanski del.

Iz zraka se vidi golomaznost.

Velenjsko tihožitje v reku Guadalquivir.

Za marsikoga res čudežna ambulanta.

En trg in en spomenik od nekoga.

Mandarine na tem trgu.

Za fizičnega geografa se spodobi, da povoha tudi okolico.

Hrast plutovec (Quercus suber) spodaj brez.

Še Cordoba malo od zgoraj.

Že v Sevilli. Prekrasne stavbe.

Katedrala v gotskem stilu.

Sevilla iz zvonika.

Kakšne veličastne stvaritve za vzbujanje veličastnosti Cerkve.

Sevilla s "Puente del Alamillo"

Kot gotskim cerkvam pritiče; vitraž.

Plaza España. Še ena zgradba, ki je bila prevelika, da bi se dalo celo dobit v objektiv. Je polkrožna s trgom in vodnjakom na sredini.

V njej je nekaj vladnih ustanov.

V pokrogu pa ima vsaka provinca Španije svoje korito z zemljevidom in značilno sliko.

Če bi to delali pri nas za občine, bi morali vsake par let ta korita preštemat. Pa še če bi dali to za delat SCTju, bi poleg vseh aneksov in sprememb planov, to nikol ne bi bilo zares dokončano.

Eni predeli stavbe so zanemarjeni in posrani z golobjimi drekci.

Izgleda kot Mozart.

Za konec še malo kiča.

Bombažno polje direkt ob pisti.

Sevilla iz zraka.

Zanimiva struktura

Lep primer poskusa zaustavitve drobirskega toka ob obali.