© 2024 Jaroš Obu

Cart

Potsdam

Potsdam je znan predvsem kot mesto palač in parkov ter tudi kot univerzitetno mesto. Ima veè kot 30 raziskovalnih inštitucij. V 17. stoletju je postal rezidenca Pruskih cesarjev. Po 2. svetovni vojni je pripadel Vzhodni Nemčiji.

Reka Havel katere del so premnoga jezera v Potsdamu.

Pogled na Mestno palačo z Dolgega mostu (Lange Brücke).

Dva vsiljivca v mestnem središèu. Prednji je odkorakal stran par dni po fotografiji, zadnjega pa bi radi nekateri občani podrli.

Še en primer socialistične stavbe v mestnem središču. Potsdam je spadal v Vzhodno Nemčijo, ta del zgodovine pa se je poleg v življenje ljudi zajedel tudi v arhitekturo. V središču so gradil predvsem tam, kjer so bile stavbe zaradi bombardiranja med 2. svet. vojno preveč uničene.

Še en priemr arhitekturnega neskladja.

Še par utrinkov z ulic.

Am (suhi) Kanal

Zlobni naklepi.

Bar? Pranje perila? Marsovci?

Ničkaj redek pojav na potsdamskih ulicah. Precek novo pohištvo čaka na odvoz.

V severovzhodnem delu mesta pa se najde precej razkošnih stavb, ki služijo bivanju.

Ne bi blo slabo živeti tu.

Detajl prijatelju Davidu v (s/o)pomin.

Nekdanja mestna hiša.

Marstall am Lustgarten je ena najstarejših stavb v mestu. Služila ja kot oranžerija mestni palači, danes pa je tukaj filmski muzej.

Potsdamska Brandenburška vrata

Nauener Tor. Vrata, ki so bila dela nekdanjega mestnega obzidja.

Pogled na Friedrich-Ebert-Straße.

Naj pride v kako slovensko vas na Avstrijskem Koroškem če upa.

Potsdam je bil znan po svoji odprtosti in verski strpnosti, zato se je priselilo veliko ljudi različnih narodnosti in pustilo svoj pečat tako v kulturi kot arhitekturi. Tole je Nizozemska èetrt.

Tipična arhitektura in obvezna opeka.

Vseeno pa majo nemški pir.

Zaprto in odprto.

V Potsdamu in še nekaterih krajih na severu Nemčije so zelo izvirno poslikani razni sicer dolgočasni kontejnerji in omarice. Gospa in gospod konzumirata rabljene obleke ter čevlje.

Še en kolaž elektro omaric. Ne bi si mislu, da se da kaj takega naredit s sprejem.

Na tem mestu je stala Garnisonkirche, kjer sta Hitler in Hindeburg “ustanovila” Tretji rajh. Cerkev je bila med vojno precej uničena. Med čakanjem na sredstva za ponovno izgradnjo so tu ostali samo zvonovi carillona - nemara najtežjega glasbenega inštrumenta na svetu.

Odraz različnih kultur tudi sakralni objekti različnih veroizpovedi. Katoliška cerkev.

Francoska cerkev, ki posnema arhitekturo Panteona. Je edini preostanek bombardiranja Francoske četrti v Potsdamu.

Obnovljena evangeličanska cerkev sv. Nikolaja.

In pravoslavna cerkev.

V bližini pravoslavne cerkve pa je tudi ruska kolonija Aleksandrovka.

Spet povsem specifična arhitektura s kompliciranimi vzorci v lesu.

Pogled na bolj jezernati del reke Havel

Race fehtarice.

Ni glih sidnejska opera, je pa gledališče. Hans Otto Theater.

Most Glienicke.

Tu so si med hladno vojno izmenjevali vohune.

Ostanek Vzhodne Nemčije pa so seveda tudi obsežne socialistične gradnje. Am Schlaatz

Eden izmed meni bolj ljubih ostankov Vzhodne Nemčije pa so semaforji na prehodih za pešce.

Ni še ena palača, ampak Potsdamska univerza.

Večina univerzitetne infrastrukture pa je v nekoliko bolj oddaljenemu naselju Golm, kjer se nahaja znanstveni park.

Matematično-naravoslovna fakulteta.

Inštitut za geografijo.

Družboslovna faklteta in neka stavba z rastlinami pred njo.

Na vzhodnem delu Potsdama je nastalo naselje Babelsberg, kjer so naselili tkalce, šivalce in ostale, ki so skrbeli za oblaèila pruskih kraljev.

Arhitekturni ostanek tega obdobja so majhne pritlične hiše.

O zgodovini pričajo tudi imena ulic.

Mestna hiša v Babelsbergu.

Osnovna šola Goethe. Se ne bi branu hodit sem v šolo.

Še en utrinek z nekoliko mlajšega dela Babelsberga.

Babelsberg pa je znan tudi po filmskem parku.

Bil je ustanovljen leta 1912 in je najstarejši filmski park takega obsega na svetu. Baje je bilo tu posnetih precej znanih visokoproračunskih filmov.

Še noga gleda iz gobca.

Visoka šola za film in televizijo.

Neka čudna stvar.

Neka še bolj čudna stvar...